Jaz, še vedno odvisnica … 2 del

Eden jasnih znakov odvisnosti, je zanikanje! Pojavilo se je, v času odraščanja in sem na zaničevanja postala navidezno “imuna”. Toliko sem že otrdela, da sem ljudi in kar je še huje, sebe, spretno začela prepričevati, da pravzaprav sploh ne jem veliko. Zanimivo koliko prikimavanja si deležen, ko argumentiraš svojo debelost z neumnostmi, kot so: kriva je genetika, slaba prebava, ščitnica, hormonske spremembe, močne kosti…! Prepričuješ sebe in druge, da si zadovoljen sam s seboj, da si sprejel dejstvo, da si pač nagnjen k debelosti! Na podlagi prikimavanj iz okolice, sem seveda uspela verjeti tudi sama sebi! Čutila sem se razumljeno in podprto, čeprav sem globoko v sebi vedela, da je to laž! A bila je priročna in bila je voda na moj mlin. Le okrasiti jo še moram, da bo popolna. Tako sem spretno vključila še : Skrivanje!

V družbi nisem nikoli jedla “slabe hrane”. Veliko pozornosti sem namenila temu, da so ljudje videli, da res jem zdravo in da nisem požeruh, le nagnjena sem k debelosti, do te mere, da se me še voda prime! Ponujeno sladico sem vedno zavrnila, z besedami, da sem na dieti! Kar sem dejansko tudi bila, v družbi. V trenutku, ko sem ostala sama s seboj, pa sem protestno pobasala vase vse, kar je bilo na razpolago. Ni se mi bilo treba pretvarjati, jedla sem dokler se nisem počutila otopelo, ker samo tako, sem prenesla zanikanje same sebe!

Odvisnik je pretkan igralec! Tako močno sem se vživela v svojo vlogo, da nisem več razlikovala med realnostjo in igro. Na vse mogoče načine sem skrivala, zanikala, olepševala svoje dejansko stanje, da sem mu verjela, a hkrati tonila vse globje in globje v brezno laži! Obkrožila sem se z enako mislečimi ljudmi, s sotrpini, saj se mi med njimi ni bilo treba več skrivati. Verjameš, da si se sprejel, da nisi v temu sam in da je vse tako kot mora biti! Ostali, ki me niso pri tem podpirali, enostavno ne razumejo in ni mi niti mar za to, konec koncev so oni krivi, da sem tam kjer sem!

A kljub temu, je ves čas, v meni tlelo upanje, da se bo zgodil čudež in bom našla pot iz tega labirinta. Koliko nedeljskih večerov, sem si pred spanjem obljubila, da bo s ponedeljkom vse drugače! Začela bom z dieto! Temu bom naredila konec! Moram nekaj narediti, ne počutim se dobro! Vse bo drugače, ko bom shujšala! Vse se bo spremenilo! Svet me bo gledal z drugačnimi očmi! Ja to je rešitev! Dieta…ponovno…od jutri…

Ponedeljek se je vedno začel s polno volje in načrti. Stopila sem v nov dan, nov začetek, nova prilika! Oklepala sem se napisanega jedilnika, terorizirala sebe, druge, pričakovala aplavz za odločitev in kasneje za vsak izgubljen kilogram. Hrepenela sem po odobravanju, razumevanju, podpori. Dokler sem vse to imela, je bil cilj jasen in volja močna. Vendar mi na cilju, aplavz ni pomenil veliko. Še vedno sem nevidna, nepomembna, čarobna paličica je izgubljala svojo moč!

Premagala sem svojo odvisnost, uspelo mi je shujšati! Zakaj je vse enako!? Isti ljudje, ista razmišljanje, iste navade, isto nepriznavanje, zanikanje! Zakaj se svet ni spremenil, zakaj nisem srečna? Nisem imela odgovorov in nisem več videla smisla v odpovedovanje, ter stradanju, zato sem v nekem trenutku ponovno obupala. Nad sabo nad svetom, nad smislom! Predala sem se in padla! Vsakič hitreje in vsakič globje! Do trenutka, ko je bil padec tako močan, da sem se zbudila…

Se nadaljuje…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: