In dosegla sem dno …3 del

S svojimi 135 kg, bolečinami v križu, kolenih, težkim dihanjem in še težjim gibanjem, sem sedela na stolu pri zdravnici in moledovala za pomoč! Zavračala sem vsakršno dieto, saj sem vse že dobro poznala, zavračala sem psihologa, ker sem svoje otroštvo že predelala, zavrnila sem šolo zdrave prehrane, ker je predavateljica delovala precej nezdravo. Na koncu zdravnici ni preostalo drugega, kot napisati mi recept za antidepresive in s tem naj bi bil moj problem rešen! Nisem se poglabljala, kam me to vodi, želela sem le čutiti olajšanje. Hrana mi namreč, že nekaj časa ni ponujala nobenega večjega zadovoljstva. Bila je le navada in lakota, saj sem si želodec dodobra raztegnila.

Verjela sem, da bo vse dobro, takoj ko bodo začele tablete delovati! In so! Prvemu padcu po stopnicah, zaradi tablet, nisem posvečala nobene pozornosti. Pri drugem ,ko sem za nekaj centimetrov zgrešila steno, v katere rob bi lahko udarila in si razbila glavo, pa se je sprožil alarm! Od šoka sem doživela panik stres in bila prepeljana na urgenco! V sobi kjer sem čakala zdravnico, sem za umiritev pihala v vrečko; v tistem trenutku, pa se je v meni prebudil nagon po preživetju! Vedela sem , da stojim na robu in le korak mi manjka do prepada! Spomnim se, kot bi bilo danes, trenutka ko je zdravnica vstopila, se usedla poleg mene, me prijela za roko. “Je hudo?” so bile edine besede, ki jih je ob tem izrekla in bile so dovolj, da sem bruhnila v jok. Ne zmorem več! Tako ne želim več živeti! Nimam volje za hujšanje, brez hujšanja ne vidim izhoda! Dovolj, vsega je dovolj!

Ob prihodu domov, sem dva dni samo spala. V času ko sem bila budna, pa jokala! Pravzaprav sem pomislila, da že leta nisem jokala! Prišla sem do točke, ko sem imela le dve izbire! Obupati ali porušiti, še zadnje nezdrave temelje in graditi na novo! Če danes pomislim za nazaj, se ne spomnim prav veliko iz tistega obdobja, vem le, da obupati nisem smela zaradi hčere! Moram se pobrati, moram najti pot! Ta ni prava, zašla sem!

Vsako zdravljenje se začne v trenutku, ko si priznaš, da ga potrebuješ. Sama sem začela brez dolgoročnega cilja. Imela sem enega samega: preživeti danes! Otopela od bolečine, jezna zaradi škode, ki sem jo povzročila sebi, hčeri, svojim preteklim letom, sem naredila prvi korak k ozdravljenju: Priznanje!

” Kaj je tebi naredila tista mala Jasnica, da jo tako kaznuješ!”… je bilo usodno vprašanje, ki je v meni prebudilo spoznanje! “Ne kaznujejo te več drugi, že leta ne več, sedaj se kaznuješ sama! Nikogar ni in nihče ni kriv! V temu si sama in kriva si sama!” To je bil moj začetek, edini pravi začetek temeljne preobrazbe, ki je bila prvič zasnovana na najčistejši iskrenosti do sebe!

…se nadaljuje…

Jasna Dolinar

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: